Rajhenburg

Grad Rajhenburg v občini Krško stoji na razglednem skalnem pomolu nad današnjim naseljem Brestanica nad izlivom potoka Brestanica v reko Savo. Gre za enega najpomembnejših grajskih spomenikov srednjeveške kulture na Slovenskem. Sestavni del grajskega kompleksa je bil tudi dvorec Turn (Spodnji grad) ob sotočju obeh imenovanih voda.

Ta del Posavja je v času nastajanja gradu spadal pod salzburškega nadškofa, ki je posesti ob Savi dobil z menjalno pogodbo med Hemo Breže Selško in salzburškim nadškofom Balduinom leta 1043. Zgodovinski viri nam kot prvega poimensko znanega lastnika tega področja omenjajo Heminega moža Viljema II., z menjalno listino pa je kot rečeno ozemlje postalo del salzburškega gospostva. Novejše raziskave so pokazale, da ni sledov, ki bi dokazovali, da je na tej lokaciji grajska stavba stala že ok. 895 oz. pred 12. stoletjem, kot je to navajala starejša literatura (npr. Stopar, Šumi, Slabe). Listina z omembo te letnice je bila namreč ponaredek.

Začetki segajo torej v 1. polovico 12. stoletja. Glavnina del je bila narejena v poznem 12. stoletju, v 13. stoletju ter v prvi tretjini 16. stoletja. V baroku (zgodnje 17. stoletje), poznem 19. stoletju in po letu 1941 so bile opravljene določene prezidave, ki pa niso pomembneje posegale v starejšo grajsko zasnovo. Med 17. in 19. stoletjem so grajski kompleks razširili z vrtom in pristavo.

V 2. četrtini 12. stoletja (oz. pred 1141), v obdobju salzburškega nadškofa Konrada I. Abensberga († 1147), je postopno nastala nova romanska obodna zasnova na nepravilnem poligonalnem tlorisu. Obsegala je obzidje z lesenim obrambnim hodnikom na vrhu, dvonadstropni stolpič ob vhodu na severno stran obzidja, dvonadstropno stanovanjsko poslopje stolpaste oblike na severozahodnem vogalu ter visok večnadstropen gotski bergfrid na notranjem dvorišču. Tega so pozneje podrli, drugi deli pa so se ohranili do danes. Naravno najslabše zavarovana severna stran obzidja je bila oblikovana kot 15 m visok in skoraj 2 metra in pol širok ščitni zid, skozi katerega so prebili glavni vhod v grad. Ta zid lahko vidimo danes prezentiran pod steklenimi tlemi v grajski veži.

Sprva je šlo za upravno središče in vojaško oporišče salzburške nadškofije v Posavju. Podobo reprezentančne občasne škofove rezidence je grad dobil v poznem 12. stoletju pod škofoma Konradom III. (1177–1183) ter Adalbertom III. (1183–1200). Takrat so bile narejene določene širitve prvotne stavbne zasnove in dodane nekatere kvalitetno oblikovane nove arhitekturne sestavin.

Na južni strani so prizidali nov dvonadstropen palacij, vogalni stolp z romansko kapelo na vrhu (naključno odkrita 1979), oblikovali so veliko slavnostno dvorano ter jo osvetlili z nizom pravokotnih oken. Nad dvorano so oblikovali bivalna prostora salzburškega nadškofa in iz večjega prostora, dostopnega skozi še vedno ohranjen reprezentančen poznoromanski portal, so uredili prehod v novo obokano romansko grajsko kapelo. Ta predstavlja izredno kvaliteten prostor, narejen po vzoru grajske kapele salzburškega nadškofa v gradu Petersberg nad Brežami na Koroškem. V času celostne prenove med letoma 2010 in 2012 je bil v zahodnem delu severne stene zaradi pomanjkanja materialnih dokazov o morebitnem izvirnem vhodu zazidan prehod na emporo gotske kapele, za dostop pa je bil znova uporabljen pravokoten vhod v zahodni steni. Kapela je tako spet postala povezana s prostori palacija, ti pa prek prvotnega vhoda z bogato členjenim reprezentativnim romanskim portalom z emporo gotske. Izvirni romanski pod iz hrastovih desk je bil restavriran in je sedaj prezentiran.

Drugi romanski fazi je v 1. polovici 13. stoletja sledila še zadnja romanska faza. Pred letom 1250 so stolp s kapelo razširili proti severu. Grad so dopolnili tudi s samostojno stanovanjsko stavbo stolpaste oblike, ki so jo zgradili ob vznožju grajskega pomola, ob izlivu Brestanice v Savo. Ta stavba je imela sprva funkcijo gradiščanskega bivališča in sedaj tvori jedro dvorca Turn. Grad sestavljajo trinadstropni vhodni stolp in štirje stanovanjski trakti, ki obdajajo arkadirano dvorišče. Najstarejši, severni del kaže znake romanske zidave; končna zasnova ima renesančno-baročen značaj.

V 14. in 15. stoletju grajski kompleks ni bil deležen pomembnejših gradbenih sprememb. Konec 15. stoletja si je Rajhenburg prisvojil kralj Maksimilijan I. in ga kljub protestu Salzburga podaril enemu od Rajhenburških gospodov kot deželnoknežji fevd, skupaj z deželskim sodiščem.

Za časa Rajhenburških so v prvi tretjini 16. stoletja (t. i. poznogotska faza) na novo zgradili valjasti stolp ter tri nove dvonadstropne stavbne trakte, in sicer na vzhodni, zahodni in severni strani notranjega dvorišča. Temeljito so prezidali tudi romanski palacij, stolp z romansko kapelo in stolpasto severozahodno stavbo. V prizidku romanskega kapelnega stolpa iz 1. polovic 13. stoletja so uredili novo poznogotsko grajsko kapelo (posvečena 1520) ter jo opremili z rebrastim obokom. Na dvorišču so podrli bergfrid in pomožna poslopja. Dvorišče so nasuli in zravnali, pritličje romanskega palacija pa spremenili v klet. Večina del je bila opravljena po kmečkem uporu 1515 za časa Hansa Rajhenburškega (1522 †), ki je imel v upravi tudi zemljiško gospostvo Sevnico. Kamnoseški mojstri so prišli iz Gradca. Poslikan je bil glavni bivalni prostor v 1. nadstropju vzhodnega trakta. V trikotni sobani severnega trakta, ki je služil kot sodni prostor, je naslednik t. i. Marijagraškega mojstra okoli. 1530 poslikal stene in nišo ob oknu na severni steni. Delno ohranjeni so prizori, ki kažejo personifikacije krščanskih kreposti, skupino dvorjanov, svetopisemski Suzanino zgodbo, Salomonovo razsodbo idr. V severnem traktu nad novo glavno grajsko vežo so bile urejene jetniške celice in nad njimi obokana sodna dvorana. Zadnji predstavnik Rajhenburških, Hans Rajnbert, je umrl leta 1570. Njega in vdovo Regino so nasledili sorodniki Welzerji.

V zgodnjem 17. stoletju je sledila renesančna gradbena faza. Grad je bil takrat v lasti Franca Galla pl. Gallensteina (1550–1614). Na sklepnem kamnu glavnega grajskega portala je rodbinski grb. Dvorišče so opremili z novim zidanim arkadnim hodnikom (v nadstropju okna), fasada je bila arhitekturno poslikana z motivom balustradnih ograj. Zunanje fasade so okrasili z mrežo naslikanih kvadrov. Takrat so na drugi strani obrambnega jarka pred glavnim vhodom zasnovali tudi geometrijski parterni vrt. Franc Gall je umrl brez moških potomcev leta 1614. Vdova Marija Rozina se je leta 1618 poročila s Karlom Mosconom s Šrajbarskega turna (1590– 1628) in imela z njim sina Franca Bernarda.

Po kmečkem uporu leta 1635 se je vnel spor med sevniškim in brestaniškim zemljiškim gospodom zaradi meje med obema zemljiškima gospostvoma. Spor se je končal, ko so Mosconi, gospodje Sevnice in Reštanja postali leta 1639 tudi lastniki brestaniškega zemljiškega gospostva. Med letoma 1697–1714 je grad posedoval grof Hanibal Heister.

Potem je zagospodaril Ignac Marija grof Attems. Attemsi so dali urediti tudi grajske vrtove s krajinskim zaledjem. Leta 1802 je  Ferdinand Attems grad Rajhenburg in dvorec Turn s pripadajočima gospostvoma prodal Alojzu pl. Mandelsteinu, leta 1820 pa sta ga kupila oče in sin Jožef Štefan in Ignacij Delena (lastnika do 1855). Leta 1874 je grad prišel v last Kristijana Filipa barona Esebecka in sledila je peta ter zadnja gradbena faza, in sicer v duhu historicizma. Do leta 1881 je dal stare fasadne omete nadomestiti z novimi, ki posnemajo rustikalno romansko zidavo iz blokov. Domnevno v tem času so zasadili drevored divjih kostanjev.

Leta 1881 je grad od Esebecka kupil bogat tovarniški dedič Gabriel Giraud. Že prej (1871) je vstopil v red trapistov in temu redu je podaril tudi brestaniški grad. Ko je grad takrat postal samostan (1891 povišan v opatijo), so prenovili in na novo opremili njegove notranje prostore, na dvorišču so postavili nov vodnjak, valjastemu stolpu dodali prizidek s sanitarijami, nad vzhodnim traktom postavili strešni zvonik in pred severno fasado zgradili dve nadstropni samostanski poslopji. Severno od gradu je zrasla štiritraktna grajska pristava in zraven so zgradili poslopje za proizvodnjo čokolade in likerje (kot prvi proizvajalci na Slovenskem, 1896). Cesar Franc Jožef jim je 1912 podelil častni naziv Imperial, ki je postal ime njihove blagovne znamke. V stavbi čokoladnice je delovala tudi ena takrat najsodobnejših tiskarn, ki je služila za lastne potrebe. Leta 1895 so stari mlin ob potoku Brestanica preuredili v hidrocentralo. Uredili so tudi samostansko pokopališče.

Med 2. svetovno vojno so grad zasedli Nemci in ga spremenili v največje preselitveno taborišče za izgon Slovencev. Izgnali so tudi menihe. Po vojni so se le-ti vrnili, a je bil red 1947 ukinjen, grad nacionaliziran, sestavine krajinskega okolja uničene in odstranjen pokopališki prostor.

Ko so po koncu druge vojne po  Sloveniji ustanavljali taborišča za prisilno delo, so junija 1948 Kazensko poboljševalni dom (KPD) v Begunjah na Gorenjskem nadomestil s KPD na gradu Rajhenburg. Julija 1956 so KPD za ženske v Brestanici ukinili, a že septembra istega leta so odprli nov KPD, tokrat odprtega tipa za moške. Nameščeni so bili v pazniški stavbi in ne v gradu, kot pred njimi ženske obsojenke. Na začetku 1959 so KPD Brestanica ukinili kot samostojen zavod, namesto njega pa organizirali delovno naselje KPD Dob. Julija 1963 so ukinili tudi KPD Brestanica, ekonomijo je skupaj z živino prevzela Kmetijska zadruga Brestanica. Marca 1957 so v gradu uredili taborišče za madžarske begunce, ki so po revoluciji oktobra 1956 bežali z Madžarske (taborišče je delovalo do začetka novembra). Po prenehanju delovanja tega taborišča je bila v gradu konec leta 1957 ustanovljena Sprejemna postaja Brestanica kot baza za sprejem tistih, ki so bili prijeti ob poskusu ilegalnega prehoda čez mejo. Leta 1958 je bil za sprejem prebežnikov iz drugih republik FLRJ v gradu ustanovljen Zvezni zbirni center Ministrstva za notranje zadeve (MNZ) FLRJ. Sredi šestdesetih let sta ustanovi postali nepotrebni in sta prenehali delovati.

Sredi leta 1966 je dala Občina Krško grad v upravljanje Turističnega društva Brestanica. To ga je začelo preurejati v muzejsko ustanovo. Leta 1968 so v njem uredili Muzej političnih zapornikov, internirancev in izgnancev, ki deluje danes kot muzejska enota Muzeja novejše zgodovine Slovenije. V sedemdesetih in leta 1999 so bile narejene stavbno-zgodovinske raziskave. Med 2010 in 2012 je potekala celostna prenova grajske stavbe, financirana v okviru Operativnega programa krepitve regionalnih razvojnih potencialov za obdobje 2007–2013. Opravljene so bile tudi arheološke raziskave ter v skladu s konservatorskimi izhodišči o ponovni vzpostavitvi podobe srednjeveške utrdbe odstranjena objekta, postavljena na vzhodno steno mostu v predgradju. Leta 2014 je bil vzpostavljen zeliščni vrt, ki je eden od elementov trapistovske dediščine.

V gradu si je mogoče ogledati več stalnih razstav (izbor): Stavbni razvoj in prenova gradu Rajhenburg, Trapisti v Rajhenburgu, Kazenske ustanove na gradu Rajhenburg 1948–1966, Slovenski izgnanci 1941–1945 (zadnje tri v okviru Muzeja novejše zgodovine Slovenije), Spomin na Brestanico – Brestanica na razglednicah, Grajsko pohištvo 18. in 19. stoletja iz Narodnega muzeja (NMS), kjer je našla mesto pohištvene dediščine iz štirih drugih domačih gradov: salonske garniture z gradu Podsmreka in dvorca Murska Sobota ter pohištvo z gradu Šrajbarski turn ter baročna tabernakeljska omara z dvorca Zgornja Polskava.